Ross examines the relation between thought and madness within the practical and theoretical wings of Kant's critical philosophy. She argues that the notion of critique is formulated as a guard against the tendency of thought to madness. She locates the significance of David'Ménard's essay on Kant's pre-critical works in the idea that Kant's own tendency to madness functions in these early works as a motivational principle for the mature, critical system.

How might we locate originality as emerging from within the “discrete” work of commentary? Because many women have engaged with philosophy informs that preclude their work from being seen as properly “original,” this question is a feminist issue. Via the work of selected contemporary French women philosophers, the author shows how commentary can reconfigure the philosophical tradition in innovative ways, as well as in ways that change what counts as philosophical innovation.

: How might we locate originality as emerging from within the "discrete" work of commentary? Because many women have engaged with philosophy in forms (including commentary) that preclude their work from being seen as properly "original," this question is a feminist issue. Via the work of selected contemporary French women philosophers, the author shows how commentary can reconfigure the philosophical tradition in innovative ways, as well as in ways that change what counts as philosophical innovation.

: Ross examines the relation between thought and madness within the practical and theoretical wings of Kant's critical philosophy. She argues that the notion of critique is formulated as a guard against the tendency of thought to madness. She locates the significance of David-Ménard's essay on Kant's pre-critical works in the idea that Kant's own tendency to madness functions in these early works as a motivational principle for the mature, critical system.

The article suggests that the Kantian account of mental illnesses is part of his study of logic in an attempt to claim, above all, that they hinder the training of attention, which will later allow us to publicly pursue knowledge. To this, the author elucidates the epistemic place that Kant gives to attention (_Aufmerksamkeit_)_ _in his transcendental, metaphysical, and anthropological remarks, given the important role it plays in the public elaboration of knowledge. Addressing the place that Kant gives to mental (...) weaknesses and illnesses in his anthropology lessons, the article sheds light on some correlations between these pathologies and attention, considering that mental weaknesses, as well as, mental illnesses warp, or are caused by, the fragile attention with which we direct our thoughts. This permits to shed light on a Kantian ideal related to the sovereignty of our attention, understood as a condition of possibility of the individual autonomy. (shrink)

Este artículo pretende indagar en la concepción de la locura desarrollada por el filósofo Immanuel Kant a lo largo de su trayectoria intelectual. Para llevar a cabo esta indagación el autor adopta una interpretación naturalizada del transcendentalismo kantiano desarrollada por Eugenio Moya Cantero en sus trabajos sobre el pensador alemán. Se pretende con ello conciliar dos planos de la investigación kantiana que han sido tradicionalmente contrapuestos: facticidad y transcendentalidad, quid facti y quid juris. Este planteamiento ofrece una razón humana situada (...) en el seno de la naturaleza y de su historia y constituida como entidad compleja, heterogénea y dinámica, concepción desde la que la locura aparece como un conflicto de la propia razón consigo misma. El artículo concluye exponiendo el concepto kantiano de sinrazón positiva como la forma más grave de locura y mostrando la influencia y utilidad que dicho concepto ha tenido en otras disciplinas científicas como la psiquiatría contemporánea. (shrink)

El texto es una reflexión dividida en 28 secciones que, a través de diversas resonancias y evocaciones entrelazadas que parten del texto “Duelo y Melancolía” de Sigmund Freud, propone concebir la razón pura como la sede de una melancolía auto-infligida, de un “yo pienso” estructuralmente “pobre y vacío”, haciendo por el camino escala en las ramificaciones y el potencial de la melancolía frente al duelo.

The books I review are a series of three volumes of the same project, Nietzsche’s Engagements with Kant and the Kantian Legacy, edited in 2017 by Marco Brusotti, Herman Siemens, João Constâncio, Tom Bailey, Maria João Mayer Branco and Katia Hay who seek to situate Nietzsche’s work in relation to Kant and Kantianism and to interpret it from this perspective. This review consists of two parts: the first part reviews and discusses each of the works focusing on a selection of (...) prominent chapters; the second part extends their intuitions. (shrink)

Prispevek preiskuje težavno vprašanje razmerja med umom in užitkom, kot ga lahko opredelimo iz perspektive Kantove filozofije, ki nastopa kot sinonim »čistega uma«. Temeljna teza pričujočega članka se osredinja na revolucijo v načinu mišljenja, ki je v filozofiji nastopilo s slovitim Kantovim »kopernikanskim obratom«. Slednji izhaja iz priznanja aficiranosti misli s stvarjo, ki sicer sodi k misli pripada, saj jo sili misliti, a si je ta vseeno ne more prisvojiti. Teza pričujočega članka je, da to zahteva »drugi« kopernikanski obrat. Z (...) drugim kopernikanskim obratom, dovršenim šele v Kritiki razsodne moči, Kant povzame »transcendentalno razliko« med videzom in stvarjo-na-sebi, podano že v prvi Kritiki, vendar problem aficiranosti misli seže onkraj dognanj prve Kritike. Da bi se lahko lotili ontološkega statusa stvari na sebi, ki znotraj objektivne realnosti deluje kot iz nje izključeni element, ugotavlja avtor, morajo biti izpolnjeni dodatni pogoji poleg tistih, že podanih s kritiko spekulativnega uma. Zato da bi naredili vidne materialne sledi prisotne odsotnosti znotraj objektivne realnosti, moramo reflektirati prisotnost idej uma v empirični realnosti. Gre torej za refleksijo, ki je zmožna empirično danim kontingentnim partikularnostim pripisati status primerov idej uma. Ključno vprašanje pri tem pa se nanaša na specifičen način, kako ideje uma manifestirajo svojo prisotnost v svetu, in, posledično, na možnost zasnovanja nove vrste univerzalnega, do katerega lahko pridemo zgolj s pomočjo reflektirajoče razsodne moči. Z zatrjevanjem obstoja primerov idej, tj. obstoja univerzalnega znotraj dane objektivne realnosti, reflektirajoča razsodna moč misli določi orientacijo, s čimer omogoči ponovno vzpostavitev dane realnosti. (shrink)

Prispevek ponuja branje Seminarja XX, Encore Jacquesa Lacana kot transcendentalne refleksije o ženski seksualrnosti, ki sooči skepticizem biologije spola z dogmatizmom idealizirane ženskosti, pre čemer odpira področje »onstran izkustva« kantovskega noumenon oziroma »onstran falosa« lacanovskega ženskega užitka kot etični »prostor za vero«, na katerega se lahko projicira horizont feminizma. To podjetje zahteva rekonstrukcijo hipotetičnega dialoga med Jacquesom Lacanom in Mary Jane Sherfey, ameriške psihiatrinje, ki je leta 1966 razvila teorijo, po kateri je civilizacija utemeljena na zatrtju ženskega nenasitnega spolnega gona. (...) Primerjajoč to nenasitnost z naravno težnjo uma k absolutu, avtorica ponuja novo branje razmerja med Kantovo antinomijo čistega uma in Lacanovimi formulami seksuacije, ki pomenijo popravek branja Joan Copjec o isti temi. Če Encore napotuje na prehod od moške k ženski poziciji v diskurzu, ta prehod obenem zahteva premestitev od matematičnega k dinamičnemu konfliktu v antinomiji, od teoretičnega oziroma spekulativnega gledišča k gledišču praktičnega uma. (shrink)

Kantova transcendentalna filozofija je zaradi svojega obrata k subjektivni konstituciji dejanskosti danes pogosto predstavljena kot tako rekoč paradigmatski primer korelacije subjekta in objekta in je kot takšna izpostavljena očitku, da ni zmožna misliti nekonstruiranega sveta brez ljudi, da torej odvrača mišljenje od slehernega realizma. V nasprotju s tem razumevanjem Kanta prispevek razvija in utemeljuje stališče, da nam ravno Kantova filozofija, pod pogojem, da jo razumemo in prikažemo v njeni sistematični naravnanosti, tako, kot se ta naravnanost naposled manifestira v pojmu estetske (...) reflektirajoče razsodne moči v tretji Kritiki, omogoča, da zastopamo in razvijemo v filozofiji stališče realizma. (shrink)