Pričujoči tekst analizira možnost utemeljitve epistemske teorije, ki bo zagotavljala upravičene in upravičljive kriterije za to, kdaj je določeno prepričanje znanje. Izhodišče nam predstavlja Goldmanovo teorijo reliabilnosti, kjer je določeno prepričanje epistemsko upravičeno le, če je dobljeno na osnovi procesov in mehanizmov, ki so zanesljivi. Problem tako zastavljene teorije upravičbe je dejstvo, daje zelo težko določiti, kateri so procesi, ki so zanesljivi. Pri tem je še posebej vprašljivo Goldmanovo zatrjevanje, da so zanesljivi lahko le tipi procesov, da pa posamezni primerki (...) procesov lahko proizvedejo le posamezna prepričanja, ki pa so ali resnična ali neresnična. Nejasnost je predvsem v tem, ker enostavno ne obstaja dovolj zanesljiv proces, mehanizem, ki bi nam vnaprej omogočil ocenjevanje posameznega prepričanja. V tej zvezi ne pomaga niti Goldmanovo razlikovanje med ohlapno in strogo upravičbo, ker, če sprejmemo ohlapno upravičbo kot utemeljeno, potem je dana možnost za sprejetje tudi nezanesljivih procesov in mehanizmov, kar pa pomeni, daje stroga upravičba zgolj nekaj ekstravagantnega. Možen izhod iz te zagate predstavlja ločevanje nivoja izvornih kognitivnih procesov in nivoja pridobljenih metod, postopkov..., vendar se izkaže, da tudi to ni rešitev. Zato predlagamo naslednjo opredelitev teorije upravičbe: Prepričanje p, ki ga ima oseba S v t, je upravičeno čče je i primerek tipa procesa, ki bi ga najboljša kognitivna znanost klasificirala kot zanesljivega. (shrink)