Intellectual Impostures seeks to raise the stakes even further, thus constituting a kind of culmination of Alan Sokal’s initial project. This chapter argues that restricted to showing why Sokal and Jean Bricmont fail to make a case against Jacques Lacan not only on the basis of generally accepted standards of intellectual integrity but also on the basis of standards of their own choosing. It aims to move from questions of style to objections more firmly grounded on issues of substance, by (...) which is meant Lacan’s knowledge and use of mathematical science on the one hand, and the alleged irrelevance of Lacan’s mathematics to psychoanalysis on the other. Lacanians would want to insist that only something as simple as a basic ignorance of Lacan’s work can serve to explain the appearance of the mathematical concepts as enigmatic. In direct contrast with the work of Lacan Intellectual Impostures makes easy, even entertaining, reading. (shrink)

V pričujočem tekstu trdimo, da je univerzalizacija simptoma najbolj vidna na področju politike. Simptom omogoča kontingentnosti, da zajame subjekta à deux, hkrati pa omogoči razkritje njegove razorožujoče ranljivosti. V sedanji konjunkturi se pokaže, da je razmerje med realnim užitka in označevalno strukturo antagonistično, še zlasti zato, ker tako razmerje razkriva subjektovo dvoumnost pri soočenju s problemom svobode z vidika simptoma. Četudi Lacan le redko uporablja ta izraz, svoboda preveva njegove seminarje, natančneje pa je locirana v problematiko psihoanalitičnega dejanja, se pravi, (...) subjekti si le redko želijo osvoboditi se spon njihovega simptoma tako, da se z njim soočijo oziroma da z njim odločno rokujejo. Po drugi strani pa subjekt in dejanje, četudi med seboj prepletena, nista nikdar zares povezana kot eno, ne da bi to vključevalo neogibno spregledanje. Če je mogoče politično dejanje obravnavati kot nedoločno, to velja tudi za političnega subjekta. Tu lahko pokažemo, da za razcepljenega subjekta bližina želje določa dejanje, ki terja pripoznanje, še več, preseženje subjektovega simptoma. Nenavadna, a neogibna iluzija kaže, da je pogoj za to, da subjekt ostane v polju politike, nekakšen notranji glas ali zvestoba fantazmi oziroma vznik folie à deux. V tej konstelaciji ostaja subjektov gon k politiki nekaj izmikajočega se in hkrati neodpravljivega, ker je prav ta gon tisti, ki – prek političnega dejanja – ohranja živo željo po emancipaciji, ki jo implicira simptom. Vzpostavitev povezave med političnim dejanjem in pripoznanjem simptoma zahteva od subjekta, da nosi posledice te identifikacije. Resnično nor pojav pri tem pa nastopi, ko subjekt prepozna sebe edino prek neogibnosti političnega dejanja in njegovega posledičnega spodleta. Simptom je na ta način sicer potrjen, čeprav ni osvoboditev od sintoma nikdar popolnoma dosežena. (shrink)

This article mounts a defense of my and Slavoj Žižek’s co-edited anthology, Subject Lessons: Hegel, Lacan, and the Future of Materialism, against the two main criticisms of it made throughout Graham Harman’s article “The Battle of Objects and Subjects”: (1) that we and our fellow contributors are guilty of gross overgeneralization when we classify thinkers from various schools of thought – among them New Materialism, object-oriented ontology, speculative realism, and actor–network theory – under the broad rubric of the “new materialisms”; (...) and (2) that despite our pretensions to the mantle of materialism, our Lacano-Hegelian position is actually a full-blown idealism. In responding to and attempting to refute these criticisms, I make the case that our Lacano-Hegelian model of dialectical materialism is an “extimate materialism.”. (shrink)