V svoji analizi, osredotočeni na sodobno modo, se opiram na Lacanov uvid, da je seksualna razlika posledica razhajajočih se psihičnih in telesnih logik, ki usmerjajo subjektov odnos do užitka. V prispevku ponazorim vpliv Freudovega dela »Množična psihologija in analiza jaza« na Lacanovo razumevanje seksualne razlike v razmerju do družbenega reda. Pri tem opozarjam, da se je Lacan v Seminarju XVII iz leta 1969 pri svoji analizi kapitalističnega/univerzitetnega diskurza, opiral na Freudovo videnje družbe, ki se je bolj opiralo na jaz kakor (...) na subjekta. V tej zvezi trdim, da je Freudov tekst navdihnil tudi kasnejša Lacanova raziskovanja ženske logike v Seminarju XX iz leta 1972-3 in Televiziji iz leta 1975. Moj argument, da postmoderno/kapitalistično kulturo pri upravljanju z užitkom določa zgolj moški model užitka: njegov ethos, ekonomija in moda, se torej opira na poznega Lacana. V premislek želim predlagati, da si poskusimo zamisliti, kako bi bilo videti formiranje naše kulture iz perspektive ženskega modela užitka. (shrink)

This essay examines Irigaray's analysis of politics and the political implications of her critique of sacrificial orders that repress difference/matter. I suggest that her descriptions of a fluid “feminine” can be read as an alternative symbolic not dependent on repression. This idea is politically promising in opening a possibility for justice and a nonantagonistic intersubjectivity. I conclude by assessing Irigaray's concrete proposals for sexuate rights and a civil identity for women.