Izhajajoč iz hermenevtične fenomenologije Martina Heideggerja, ki pretresa ontološki status umetniških del in se osredotoča na njihov značaj »stvari«, da bi destruirala tradicionalni pomen umetnosti, trdim, da za estetiko vsakdanjosti lahko rečemo, da pripada postheidegerjevski nalogi ponovnega premisleka umetnosti in temeljev estetike. Privzemanje hermenevtičnega pristopa k umetnosti ima za estetiko dvojno posledico: na eni strani širi njen doseg, s tem ko jo razširi onstran območja lepe/visoke umetnosti k vsakdanjim predmetom in izkustvom, in, na drugi strani, meče novo luč na pomen (...) umetniških pojavov za življenje. Menim, da se in navezujeta na dejstvo, da je sama hermenevtika, razumljena kot proces interpretacije, temelj vseh človeških dejavnosti, kar pomeni, da človeška bitja eksistirajo toliko, kolikor pomen svojih življenj izvajajo iz predmetov in izkustev, s katerimi se srečujejo. (shrink)